Slovenski legionar: "Vodi nas človek, ki je 40 let za časom"

Foto: Jan Gregorc

Po sedmih letih rednega igranja v Prvi slovenski ligi se je odločil za tvegan odhod v tujino in hitro spoznal, kako trd je lahko tam kruh. Almin Kurtović je dres slovenske reprezentance nosil praktično v vseh starostih kategorijah, če pa gre verjeti enemu izmed njegovih mentorjev, se utegne to zelo kmalu zgoditi še med člani. Z nekdanjim članom Brava in Mure smo se pogovarjali ob pomembni karierni prelomnici.

Poleti se je Almin Kurtović odločil, da zapusti prekmursko ravnico in se preizkusi v tujini.

Ob odličnih pogojih je oblekel dres novega bolgarskega prvoligaša Dobrudže iz Dobriča, kjer pa se v jesenskem delu tamkajšnjega prvenstva ni naigral. Zelo ga moti, da prav veliko priložnosti za dokazovanje sploh ni imel in boli dejstvo, da za trenutni status od 56-letnega trenerja Atanasa Atanasova sploh ni dobil pravega pojasnila, kar mu daje jasno vedeti, da so v ozadju zadeve, na katere sam nima vpliva. V treh srečanjih jesenskega dela je kot rezervist zbral pičlih 51 minut.

Intervju, Almin Kurtović

Almin, pozdravljeni! Kako ste se znašli v Bolgariji?

Življenje sem si najprej uredil v Dobriču, tam sem bival v hotelu, potem pa se preselil kakšnih 50 kilometrov stran v obmorsko mesto Varna, kjer je klub zame našel lepo stanovanje, novogradnja.

Bi lahko poleti odšli še v kakšen drug klub, ponudb verjetno ni manjkalo?

Vabili so me v srbski klub FK Novi Pazar. Tisto bi moral sprejeti.

Spremljali smo tekmo vašega kluba proti Ludogorcu, ki ste jo prevedrili na tribuni. Kako se počutite, ko v cvetu svoje kariere zadeve spremljate kot gledalec, pa čeprav niste poškodovani?

Grozno. Sistem v klubu je tak, da šele tik pred tekmo izveš, ali igraš, si na klopi, ali pa v civilu. Ko se moštvo zbere, prva enajsterica dobi drese, rezervisti dobijo opremo za trening, od ostalih opremo pa odnesejo. Na tej tekmi, ki ste jo omenili sem bil v tej zadnji skupinici.

Ampak kaj je šlo narobe, zakaj ste na odstavnem pasu? Ste trenerja vprašali?

Ne vem zakaj. Seveda sem ga vprašal, večkrat. Je pa to človek, ki prav veliko sploh ne komunicira. Govori mi kar po bolgarsko, saj jih vse razumem. Tako ali tako govorimo o nogometu, besede v regiji so si podobne. Na začetku sem še hodil do njega in moledoval, kdaj mi bo ponudil priložnost, potem pa obupal. Klub mi je že ponudil možnost naj najdem nov klub, a nisem sprejel. Nočem ostati brez kluba, dokler si ne najdem kaj drugega.

Pa bi vas Bolgari radi prodali ali kam posodili?

Sem v res nezavidljivem položaju. V tej sezoni sem že igral za Muro in Dobrudžo, tako da lahko zdaj nosim le dres enih ali drugih. Tretji klub ne pride v poštev. No, izjema so le tiste lige, ki se jim sezona začne z novim koledarskim letom, torej Skandinavija, Latvija, Litva, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Japonska, Kitajska. Mislim, načeloma me nek tretji klub sicer lahko registrira, toda za njih do poletja ne smem igrati.

Cilj pa je samo iti nekam, kjer boste redno nastopali …

Seveda, praktično štiri mesece nisem igral resnega nogometa.

Pa obstaja interes kakšnega kluba iz tujine?

Seveda, praktično vsak dan me kličejo klubi, njihovi direktorji in agenti. Imam ponudbe, toda pogodbe ne bom prekinil. Potihem upam, da bom morda priložnost vendarle dobil po novem letu. Drugače res ne vem, zakaj bi me klub nosil na grbi, ker pogoji so dobri. Kar se financ tiče, je vse ‘ok’. Pa da ne bo pomote, iz Bolgarije – z izjemo trmastega trenerja in mrzlega vetra, ki včasih tam brije – res nimam slabe izkušnje.

Zakaj ste boste po vašem mnenju prezimili na zadnjem mestu?

Saj niti na treningu ne delamo na tem, da bi se kaj izboljšalo. To je pač tako, ko imaš starega trenerja. Pride in reče: “Tu imate žogo in igrajte.” Preživet nogomet izpred 40 let, namesto da bi postavil taktiko. V Bolgariji je to generalno gledano na nižji ravni od Slovenije.

Kakšna je bolgarska liga?

Zelo fizična, slovenska je bolj taktično naravnana. Če primerjamo kakovost igralcev Prve lige Telemach in Parve lige so igralci približno enako dobri po kakovosti, toda taktiko in postavitev igralcev na igrišču se v Sloveniji skuša precej bolj vcepiti že od rane mladosti.

Verjetno je prav zato Dušan Kosić z Lokomotivo iz Plovdiva uspešen?

Da, on jim to najbrž lepo razloži. Bi pa rekel še to, da Levski, CSKA in predvsem Ludogorec po financah krepko odskakujejo. Ravno na zgoraj omenjeni tekmi sem se na tribuni pogovarjal s Špancem pri Ludogorcu. Dejal mi je, da ima ponudbo kluba iz la lige, a bo vseeno ostal, ker ga v Razgradu plačujejo dvakrat bolje.

Kaj bi še izpostavili iz Bolgarije?

Finančno stanje je urejeno, plača nikdar ni zamujala, ljudje so nori na nogomet, vendar so žal stadioni povečini dotrajani. Edini, ki so vložili v infrastrukturo, so pri Ludogorcu in Botev Vratsa. CSKA, ki velja za dober klub s tradicijo, ima stadion iz časa socializma. Zmogljivost objekta je 30.000, na tekmo pa lahko pride le 2 tisoč oseb, ker glavna tribuna razpada. Stadion so kupili zasebni lastniki in pač ne želijo vlagati.

Ste na pomembni prelomnici. Rekli ste, da želite igrati, klub bi se vas rad znebil, ampak če boste šli v sredino, kjer se prvenstvo začne marca, bi se bilo fino treningom pridružiti že za priprave, torej takoj po novem letu, kajne?

V takšnih razmerah, ko me trener niti ne povoha, vsekakor ne želim sedeti in zapravljati svoj čas. Pogovarjal sem se z Gašperjem Trdinom, ki igra za Levski in po tem pogovoru mi je bilo še huje. Dejal je, da njihov trener vsako tekmo zamenja po osem igralcev, ves čas rotira. Trener ima takšen kader, da lahko priložnost mirno ponudi tudi vsem tistim, ki jih posadi na tribuno. Če bi recimo prišel tja, potem se vsaj zavedam, da je nekdo boljši od mene, vedno sem za zdravo konkurenco. Kaj pa naj si mislim tu, ko se Atanasov oklepa začetne enajsterice kot pijanec plota? Ne bi rekel, da sem kdaj igral v prvi postavi, igral zanič, pa me potem trener pokliče in reče: “Poglej ‘Kurta’, to je kriminal, katastrofa, ne moreš igrati, na klop greš!” Pogrešam komunikacijo, se pa z Atanasovim sploh nikoli nisem skregal.

Kako pa potem vse skupaj izgleda na treningu?

Ko ne igraš, seveda potem vsak dan na treningu še bolj grizeš, se dokazuješ, želiš opozoriti nase, postava pa še zmeraj ves čas ista, tudi če smo igrali slabo in izgubili. Tri treninge sem bil na začetku tedna celo v prvi postavi, zarotiral je ekipo, dobro smo izgledali, igrali smo kot Barcelona! Potem pa je bilo dva dneva pred tekmo spet vse po starem.

Kdaj se morate zglasiti nazaj v klubu?

Zbor imamo 5. januarja. Zdaj se bolgarska liga razdeli na zgornji in spodnji del, moja Dobrudža se bo spodaj borila za obstanek.

Takole ste žal tudi daleč od oči selektorja članske reprezentance.

(vzdih) Da. Pri Muri mi je trener Anton Žlogar v nekem nervoznem trenutnku po porazu dejal, da bom pri 27 letih igral v svojem najboljšem klubu nogometne kariere. “Spomni se me, ko boš pri tej starosti, takrat boš namreč igral najboljši nogomet svojega življenja,” mi je dejal. Tonči je res legenda, nogometna ikona, odlična oseba. Torej še dve leti imam in bomo videli, če je imel prav, hehe.

No, pa dajva kakšno razdreti še o vprašanju novega slovenskega selektorja. Koga vi vidite kot šefa stroke?

Morda bodo nekateri zdaj užaljeni, vendar meni osebno se trenutno daleč najboljši trener od Slovencev zdi Aleš Arnol. Človek ima toliko nekega znanja, da lahko rečem samo ‘mammamia’! NK Bravo ni zastonj tam, kjer je. Klubu privoščim, so se pa dvignili na vseh področjih, ne le po rezultatih – od stikov z javnostjo, delovanja, pa do aktivnosti na družbenih omrežjih.

No, kdo pa bo dejansko selektor?

Kot kandidate sem videl sama znana imena. Zakaj pa ne bi izbrali čisto nekoga tretjega, o katerem se nič ne govori? Nekdo “X”, ki se ga nikoli ni povezovalo z reprezentanco. Tudi ne vem, zakaj bežimo od tujcev. Poglejte, kaj Albert Riera počne s Celjem.

Kaj pa on?

Še dobro leto nazaj so ga vsi podili iz države, zdaj bi pa radi, da vodi Slovenijo. Človek je nogometni zasvojenec, od njegovega nogometa tekmece zaboli glava.

Ste to spoznali tudi na svoji lastni koži?

Seveda sem. Z Muro smo prišli v Celje, postavili “bunker”, tekmo začeli v formaciji 5-4-1, pa vseeno izgubili 0:5! V začetni fazi smo si ustvarili celo nekaj priložnosti iz protinapadov, potem pa je prišla dvajseta minuta; Riera je Davidu Zecu pomignil, nakazal nek dogovorjen znak, Celjani so razširili igro na boke, tam so prihajali v situacije 1 na 1, že do polčasa so nam dali dva ali celo tri gole. Riera ima načrt A, načrt B, načrt C … zanj govorijo, da ves prosti čas preživi na stadionu, riše, si zapisuje.

Nogometni “piflar” torej.

Da. Ves čas razmišlja samo o tem, kako bi lahko iz svoje ekipe taktično iztisnil maksimum. Vsa čast Celjanom.

Bi morda, če se vrnete v Slovenijo, najraje igrali za njih, za najtrofejnejši klub Maribor, ali pa vas vleče v domače okolje k Olimpiji?

Verjetno za Olimpijo. Doma sem iz Jarš, povsem blizu stadiona Stožice. Če se bom vrnil nekoliko starejši, bom zagotovo igral za NK Bravo, ta klub mi je dal v nogometnem smislu vse. No, trenutno je realnost pač taka, da lahko igram le za Muro. Ljudje tam so res posrečeni, najbolj nogometno obsedeno okolje v državi. V Murski Soboti niti kosila nisem mogel jesti, ker je do mene prišel človek in želel, da se mu podpisujem na letake. Na ulici sem tam slišal: “Samo premagajte Nafto, potem pa lahko tudi izpadete iz lige!” Tako močno rivalstvo je to.